Plinske instalacije in plinska trošila v stanovanjski hiši
Lastniki stanovanjskih objektov ter novograditelji se pri obnovi dotrajanih sistemov in instalacij v hiši oziroma energijski zasnovi novih objektov vse pogosteje odločajo za celovito uporabo plina v segmentih ogrevanja, priprave tople vode in kuhanja.
Konkurenčne prednosti tega energenta pred ostalimi gorivi so več kot jasne. Uporaba plina je okolju prijazna, tudi emisije CO2 kot produkta zgorevanja so v primerjavi z ostalimi fosilnimi gorivi občutno manjše. Ob zgorevanju plina ne nastaja dim, vonj ali saje. Plinske naprave so z investicijskega vidika konkurenčne napravam, ki uporabljajo ostala fosilna goriva. Obratovanje teh naprav je varno, vzdrževanje pa enostavno oziroma lahko. Izkoristek sodobnih naprav je zelo visok ter v primeru tehnološko najsodobnejših naprav krepko presega učinkovitost pretvorbe v napravah, ki uporabljajo ostale energente. Obratovalni stroški so na račun konkurenčne cene zemeljskega plina ter njegove učinkovite pretvorbe, ki posledično vodi k kar najmanjši rabi energenta, nižje kot pri ostalih primerljivih fosilnih gorivih. V primeru uporabe zemeljskega plina plačujemo gorivo glede na tekočo porabo. Plin vstopa v stavbo preko instalacij ter v njej ne zavzema prostora za hranjenje, kot ostala goriva. Potreben prostor za namestitev plinskih trošil je praktično zanemarljiv v primerjavi z instalacijami na ostala goriva, tiho delovanje pa omogoča integracijo naprav v prostore stanovanja. Takšno sproščanje uporabne površine v stavbi pa je seveda aktualno ob upoštevanju cene kvadratnega metra le te.
Pri uporabi plina smo vezani na dve vrsti goriva: zemeljski in utekočinjeni naftni plin. Po zadnjih statističnih podatkih o končni rabi energije in goriv v gospodinjstvih izpred petih let, v Sloveniji uporabljamo oba energenta praktično enakovredno. Dosedanja raba obeh se ločuje predvsem po strukturi rabe, saj utekočinjen naftni plin uporabljamo količinsko največ za kuhanje (več kot 85%), zemeljski plin pa predvsem za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode (približno 75%). Ostala raba obeh goriv, npr. za razsvetljavo, je s tega vidika zanemarljiva. V splošnem uporaba plina v Sloveniji narašča, saj se je v zadnjem desetletju poraba več kot potrojila.
Oskrba s plinom
Zemeljski plin
Zemeljski plin vsebuje preko 96% metana in je kot takšen brez barve, okusa in vonja. Varnostni razlogi zaradi lažje detekcije plina ob morebitnem uhajanju diktirajo dodajanje vonja pred distribucijo plina v omrežje. Plin zgoreva z modrim plamenom in je lažji od zraka.
Individualni porabniki zemeljskega plina se z gorivom oskrbujejo preko hišnega priključka, vezanega na distributerjev sekundarni razvod plinovodnega omrežja. Pred priključitvijo na omrežje je potrebno pridobiti soglasje pristojnega distributerja. K vlogi je potrebno priložiti dokumentacijo, ki jo zahtevata distributer ter veljavna zakonodaja, npr. dovoljenje upravnih organov, potrdilo o lastništvu objekta, soglasje in mnenje dimnikarske službe o ustreznosti dimnika in dimnovodnih naprav, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma projekt za izvedbo plinske instalacije.
Utekočinjen naftni plin
Utekočinjeni naftni plin (UNP) proizvajajo iz zemeljskega plina ali ob predelavi surove nafte in je naravni plin propan ali butan oziroma njuna mešanica. UNP transportiramo in skladiščimo v tekočem stanju, uporabljamo pa ga v plinastem stanju.
Tako kot zemeljski plin je brez barve, okusa in vonja. Za razliko od prvega pa je težji od zraka, ima nizko mejo eksplozivnosti in počasno difuzijo v ozračje. Slednje lastnosti vplivajo tudi na omejitve pri postavitvi plinskih trošil na UNP ter instalacijo dodatnih varnostnih elementov.
Nekoliko manj ugoden pa je vidik uporabe UNP s stroškovnega vidika, saj je cena tega goriva običajno nekoliko višja od zemeljskega plina ter ekstra lahkega kurilnega olja. Zaradi tega je smiselno, da uporabniki UNP vgrajujejo energijsko kar najučinkovitejše tehnologije plinskih trošil, ter tako na račun občutno višjega izkoristka delovanja naprave (tudi 10%) kompenzirajo relativno višjo ceno energenta.
Porabniki plina se z UNP oskrbujejo povsod tam, kjer ni mogoča oskrba z zemeljskim plinom iz plinovoda. Oskrba poteka iz individualnih ali skupinskih plinohramov, ki so namenjeni skladiščenju UNP ter so opremljeni z vso potrebno varnostno opremo.
Distributerji UNP dajejo odjemalcem plinohrame tudi v najem. Prednosti takšnega načina so izostanek začetne investicije, distributer prav tako na svoje stroške vrši zakonsko določene preglede in vzdrževalna dela na plinohramu. Takšna oblika se najpogostejše tudi smiselno vklaplja npr. v koncept novograditeljev, pri katerih je uporaba UNP prehodna, za premostitev nekajletnega obdobja, ko objekt čaka na priključek na plinovodno omrežje zemeljskega plina.
